Muhasti april

Po dolgi suši je v Sloveniji pričelo padati po dolgem in počez. Vsaj v Ljubljani je bilo dežja precej več kot za vzorec, s čimer smo lahko zadovoljni vsi porabniki vode in kisika. Da nas zalije največja naravna dobrina po tako dolgem in nerazumljivo toplem obdobju je seveda edino, kar nas lahko veseli. In nas je, vsaj po zelenju (si je opomoglo) sodeč.
V Izoli je stanje sicer še vedno malo bolj sumljivo rumeno, ampak glede na to, da sem prišel danes v večernih urah na obalo, je čisto možno, da nisem dobro videl/vohal. Tako bom šele med prazniki malce boljše preučil agro-geodet-biometeorološko situacijo in morda spoznal kakšno dobro novico.

Nočem govorit o vremenu, tega je v aprilu že tako preveč. Brat je imel danes podelitev diplome skupaj z ostalimi kolegi medicinske fakultete na Ljubljanski univerzi. Precej svečano vse skupaj in v sobani sem videl kar nekaj mojih nekdanjih profesorjev. In verjeli ali ne, prav na nobenega od njih nimam slabih spominov. Pa če pomislim, da je medicina v splošnem težja od farmacije....res zanimivo.
Potem smo šli še na kosilo, ki je bilo odlično.
Sicer se v splošnem zelo držim zapovedi, da v Ljubljani ne jem ribe in na Veliki petek ne mesa. A sem tokrat za eno od obeh zatisnil oči in si pač privoščil. Kaj naj, pri papriki in korenčku se pač nisem mogel ustaviti, še posebej zato, ker sem bil skorajda tešč.
Kaj sem jedel naj ostane skrivnost. Pil sem vodo in vino. Kot ponavadi, pri tovrstnih družinskih kosilih.

Pred vrati pa so prazniki. To pa ni treba, da je skrivnost. Šunka, Koromač, Jajca, Kruh. Klasika. Mogoče še hren in žolca. To ni odvisno od mene. :)) Maaaaaaaaaaa, kako bom jedel.... 

Jutri imam rokometni turnir. Igram z izolskimi mladinci. Baje, da nas čakata tekmi proti Trstu in Velenju. Me prav zanima, kakšen kruh bo iz te moke. Čeprav že če bo samo moka iz te koruze, bo OK. Ob 11.00 prva tekma, pol pa kuda koji mili moji. Vse to kot priprava na Tek trojk. Včasih je šla priprava v obratni smeri, smo laufali, da smo lahko igrali rokomet. V vsakem primeru pa rutina in piči miško. 

V prihodnje na blogu posnetek iz avta. Človek nima kej delat, ko se sam vozi v Ljubljano in nazaj, potem pa snema cesto. Res gotov. Tovrstnega materiala se je na mojem S2 prijatelju/spremljevalcu nabralo že kar nekaj. Pa nasploh bom naredil/zmiksal še kakšen filmček po dolgem času, da obeležim dogajanje v zadnjih mesecih.  Ni ga bilo malo. In kar sledi je še lepše. Saj veste... Pomlad je tu.


Lp, Gomi