Zbudili smo se precej hitro, okoli enajste dopoldan in potrebno je reči, precej bolj čili kot prvo jutro. Spali nismo več, a očitno smo že ujeli tisti pravi prleški bioritem. Po malici in srednje dolgem preizkušanju 250-kubičnega krosovca od Samota (brat od Iztoka) smo se odpravili v Ptuj. Tam smo se v Evropi dobili z Gordanom in Marvinom (Jaka in Toni). Slednja dva sta seveda zamudila. Kot vedno. Malo smo se pogovorili o puncah in po pijači smo se poslovili od Šanteja in Repovža, ki sta se odpravila domov. Prvi je imel koncert, na katerem je ob igranju bas kitare in bobnov tudi pel (kako mu to uspe ne vem niti sam), drugi pa je moral po težkem nizozemskem tednu iti malce pogledati družino, vaške dekline in kaj prekopat po Šentjanžu. Ostali smo se odpravili še na dve pijači, saj nam je ostalo še precej časa do mladinske nogometne tekme. Na njej ponovno ni sodil nihče drug kot naš velemojstrski sodnik Iztok Dovnik. Toni in Jaka sta vmes skočila domov, midva s Ferjancem pa sva prisostvovala izredno zanimivemu srečanju. Gostje iz Podlehnika so upravičili vlogo favorita (bwin) in z 1:4 premagali domačine. Po tekmi smo ponovno malce čakali standardna zamudnika,nato pa se odpravili v Prlekijo, kjer so že čakale spečene pleskavice in krompir. 1,2,3 je bil tu večer. V planu je bila udeležba na rojstnem dnevu Sašota Kovačiča, našega standardnega igralca v zadnjih blogih. Križevci so bili ponovno zelo gostoljubni. Vino je bilo sicer nekam preveč podobno soku, a smo ga vseeno poizkusili. Še preden pa smo drugič napolnili kozarčke je slavljenec jedel že tretjo porcijo bograča, ki je bil javno izpostavljen prav na "naši" mizi. Takoj smo mu sledili tudi mi in res je bil dober. Pravzaprav je edino slabo na taki žurki dejstvo, da ne poznaš skoraj nobenega. Tam je bilo približno 100 ljudi, ki so "gučali" po njihovo, zato smo počasi postali asocialni in nezanimivi ter okoli druge ure zjutraj ponovno odšli v dobri stari Texas. Sledila je kopija prejšnje noči, le da jakne, ki mi jo je pred odhodom posodil Miha, tokrat nisem zgubil. Pustil sem jo kar v avtu od Dovnika, ki se je izkazal za pravega gostitelja. Zato, da smo ostali bili brez skrbi in z nekaj več denarja, ki bi ga sicer dali taksijema, je bil trezen celo noč.
Čestitke Iztok, z glavo na zabavo!
No, ob petih smo bili spet doma.
Zaključek je bil hiter. Ko smo vstali smo se spet okrepčali (ne spomnim se točno kaj je bilo razen juhe, ampak sigurno je bilo dobro) in počasi spakirali potovalke. Vsem se je že mudilo na svoj konec, meni seveda najdlje. Še slovo od Dovnikov, v avto in gas. Ferjanc je takoj potožil, da ima potolčena očala...preklel je marsikomu marsikej in rekel, da bo pač zamenjal šipico. No, po poti nazaj sva spet odkrila pol sveta, se pogovarjala o recesiji in o časopisih in že je bilo tu Celje. Tu sva ugotovila, da so očala zgolj umazana z nekakšno smolo in da niso nič potolčena. Postal je ful boljše volje, celo tako dobre, da je pozabil zapreti prtljažnik, ko je preparkiral avto. Sam sem vstopil v 307ko in nabil Eaglse na ves glas. S tem se je Prlekija uradno končala tudi zame.
Na koncu posebna ZAHVALA Dovniku in Kovačiču z družinama za pogostitev.
Prlekija 2009 - lepo je bilo in kmalu se vrnemo spet!
Radi vas imamo, jaz še posebej.
Rok
Ni komentarjev:
Objavite komentar