Priznati moram, da se moja (oz. najina, glede na to da izkušnje na praktičnem usposabljanju vsak dan delim s kolegico Živo) mentorica vsak dan zelo potrudi, da nama naredi prakso čimzanimivejšo in pestro. Delavno in sproščeno hkrati. V koprski lekarni vendarle ni tako slabo, kot sem na začetku pesimistično pričakoval. Dobro, ostaja grenak priokus zaradi vsakdanjega jutranjega trpljenja, ko vožnja do Kopra traja veliko preveč, a za ne preveč prazen kozarec poskrbi odličen team, ki ga imam v koprski lekarni. Kljub temu, da sva velikokrat tudi v breme tamkajšnjim redno zaposlenim, od direktorce do čistilk (s spoštovanjem do njih in do vseh "vmes" nenaštetih), so ti do naju potrpežljivi in nam z veseljem razkrijejo skrivnosti slehernega lekarniškega kotička. Ki jih niti ni tako malo in kolikor slišim smo glede tega pred večino kolegov v prednosti. To vendarle pomeni, da sva pridna delovna sila, da jim prideva velikokrat še kako pravi.
Izdelava magistralnih zdravil s pisanjem signatur, vpogled v galenski laboratorij, branje receptov, izdaja zdravil in svetovanje ob merjenju krvnega pritiska, pa pri študentih izredno "popularen" (to baje na začetku vsi delamo) sprejem pošiljk in zlaganje škatlic tja kamor sodijo. Preverjali smo terapije in kontraindikacije pri bolnikih, ki jemljejo več zdravil, preverjali maksimalne odmerke za otroke in tako naprej. Vmes pa še malce beremo o raznih temah.
Ni nam tuje tudi preverjanje rokov trajanja, evidence: temperatur, vlažnosti, A-testov kemikalij, analiz rastlin in podobno. Poslušali smo tudi že potnike, ki so reklamirali razna prehranska dopolnila...Delali smo že vse to in še več, minilo pa je komaj petnajst dni dela.
Naredili smo res veliko, a se včasih zgolj smejiva drug drugemu, ko ne veva tega, ne veva onega. Enostaven dokaz: še vedno ne vem, v katerem predalu posamezne blagajne so točno lekadoli. Približno vem, toda ko ga odprem skoraj vedno zgrešim. Kar se v farmaciji naj ne bi dogajalo. Približno, skoraj, tu nekje...toda kaj? Bo že.
No, to sredo smo doživeli enega izmed bolj zanimivih dni. Mentorica se je z nama ob 11.00 odpravila iz Koprske lekarne v Piran. S službenim avtom seveda. Kot se za resen javni zavod spodobi, sem pomislil.
V Piranu parkiramo v garaži in se ob morju, s sončnimi očali na glavi sprehodimo proti Tartinijevemu trgu (tam je lekarna, op.a). Na izzy.
Naloga dneva:narediti elastomerno črpalko - medicinski pripomoček, ki vsebuje določeno zdravilo, namenjeno intravenski aplikaciji. V našem primeru (žal pri večini tovrsntih bolnikov) so bili na receptu med drugim napisani anestetik in opioidni analgetik, kar je največkrat primer terminalnega bolnika, ki si z visokimi dozami tovrstnih zdravil lajšajo zadnje mesece življenja. Po dolgi teoretični in praktični aseptični pripravi pa je tik pred resnim začetkom izdelave v lekarni zazvonil telefon. Poklicala nas je sorodnica bolnika, ki je povedala, da bolnik omenjenega zdravila ne rabi. Kaj to pomeni (bo doza naslednjič višja?) in ali je bolnik danes sploh še živ žal ne vem, toda dejstvo je, da v vsakem primeru ne pomeni nič dobrega in priznam, da me je v tistem trenutku zelo dobro stisnilo v srcu. Ker na kaj takega res nisem bil pripravljen. Ker sem bil pripravljen narediti nekaj dobrega za sočloveka. To/tisto naj bi mu pomagalo, kar naenkrat (šlo je res za sekunde) pa ne pomaga več. "V bistvu smo šli zastonj v Piran?"...
Kasneje sem zmedeno napolnil še nekaj kočljivih vsebnikov in se z ne najbolj razčiščenimi mislimi odpravil proti domu.
Več anekdot kmalu ... Drugi teden jih bo sigurno veliko!
LP, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar