Izražanje in zlom slušnega živca

Vse skupaj se je začelo na gimnaziji. Saj veste, osnovnošolci smo postali gimnazijci, naivneži smo postali pazljivi, nevedneži smo postali razgledani. Skratka - izkušeni pubertetniki, ki smo vedeli vse, razen ko nas je kdo kaj vprašal smo vedeli bolj malo.
Še preden sem prišel tja, mi je bilo jasno, da bodo okoli mene sami nadpovprečno dobri...osnovnošolci. In pričakoval sem pekoče prebijanje do nadpovprečno dobrih gimnazijcev. Seveda do tja nisem nikoli prišel, zadeva je enostavno preveč pekla. Imel pa sem eno kvaliteto - znal sem povedati dva zložena stavka. Ne vem, kdo me je to naučil, ampak sam pripisujem to dejstvu, da sem prebral Prvo berilo, ko je v prvi razred hodil moj brat, in ne jaz.. . Ampak V BISTVU so tako počeli vsi nadpovprečni osnovnošolci (verjetno), tako da me je čudilo, da nekateri na gimnaziji vseeno ne znajo povedati dveh zloženih stavkov. Imel sem sošolca, ki je med stavki konstantno uporabljal besede " v bistvu ", "pač" ipd. . Zagotovo poznate take primerke. Mašila do onemoglosti. Tako sem med nekim nezanimivim seminarjem, ki ga je taisti sošolec imel ob uri biologije, "izkoristil" čas in štel njegove "v bistvu". Naštel sem jih kar 80 v dvajsetih minutah. Ni potrebno posebej poudarjati, da je stvar še kako moteča, če je tema zanimiva in se ob tem ne zabavaš s štetjem in komaj čakaš na naslednjo "cvetko". 80/20 = 4/min = 1/ 15 sekund. Fenomenalno!
Nikoli si nisem predstavljal, da lahko tudi profesorji/profesorice konkurirajo takim fenomenom. Do predvčerajšnjim. In to ne na gimnaziji, ampak na univerzi! Na gimnaziji smo imeli profesorje vseh sort in barv, in večina jih je resda imela svoje famozne fraze, a ne pomnim, da bi kakšen/kakšna izmed njih bil moteč, kvečjemu smo se ob tem iskreno nasmejali.
V Rimu so se mi v sredo začela predavnja iz fiziologije. Wau! Strašansko zanimiv predmet, ki ga čakam že od 2.letnika srednje šole. Brez heca. Kako funkcionira človeški organizem? ... Če to ni zanimivo?... Uči nas na prvi pogled stroga profesorica, okoli 60 let bi ji dal. Podatek sicer ni pomemben, je zgolj informativnega značaja. In ljudje...po petih minutah sem se je naveličal. Uporablja praktično zgolj dve besedi: "appunto" in "diciamo", ki bi v kontekstu pomenili približno "točno tako" in "lahko bi rekli". Gre za tako frekvenco, da si je ne morete predstavljati. To enostavno morate doživeti, tega se z besedami ne da opisati....:). Obe skupaj približno dvajsetkrat na minuto. Jaz sem tak tip, da se včasih težko zadržim in po eni minuti sem plahnil v smeh (farmanorci, tako kot pri Franciju med vajami), Italijanke okoli mene pa vse totalno resne. "Je to običaj?" Danes sem imel drugo uro in ugotovil sem, da vsaj pri njej je res običaj. Žal. Za zdaj sem imel že nekaj profesorjev in vsi so po svoje zanimivi. Kaj takega pa še ne. Predavanja so popolnoma mučna za poslušat.

In kaj je najhujše?! Zaenkrat je ta profesorica edina, ki preverja prisotnost. Vsi prisotni se moramo podpisati na poseben list z lastnoročnim podpisom. Že pri izgovorjavi mojega imena imajo ostali težave, kaj šele da bi se podpisali v mojem imenu. :))) Kar na smeh mi gre, ja.

Razmišljam o nabavi mikro super mega wi-fi slušalk (če obstajajo, naj mi kdo namigne :)) ). Tako bi mi lahko o homeostazi predavali npr. Simple mindsi.



S takim spremljanjem snovi mi res ne bi blo slabo:P

LP, Gomi