Nič ne lažem, če povem, da je absolventski staž praktično en sam dopust. Poceni. Veliko absolventov izkorišča svoj prosti čas za to, da nadoknadi stare naloge ali pa da se odpravi nekam v tujino. Potrebno je priznati, da je mit o tem, da je to zadnje leto, ko lahko gremo nekam brezskrbno potovat, resničen.
Prav gotovo je resničen. Ampak jaz se vsaj za zdaj nisem nikamor odpravil. Uživam v Sloveniji in priznam, da mi ni hudega.
Za prvi maj smo se s kolegi apotekarji odpravili v Prlekijo. Že tretjič, odkar smo skupaj prvič sedli v študentske predavalnice. In nikoli nam ni bilo slabo, tako da je tudi tokratna, sicer do sedaj najkrajša edicija povsem uspela. Čeprav smo letos preskočili obisk sošolčeve kleti, rojstnega dne in noč v diskoteki smo seveda ponovno navdušeni nad prvomajskim pohodom. Ta je tudi glavni razlog, da se za praznik dela sploh družimo. Letos smo sicer delovali še bolj penzionistično kot v prvih dveh edicijah, kar je rahlo skrb vzbujajoče ampak zato pa toliko bolj zdravo. Nekako smo postali bolj resni in razlika med nami in domačimi biseri je vse večja. Že dejstvo, da nikakor ne razumejo, da nismo Ljubljančani, je dovolj zgovorno. Prav nihče izmed naše klape se namreč med počitniškim časom na veliko izogiba prestolnice. O tem, da se sredi prleških goric z lahkoto pogovarjamo o kakovosti tamkajšnje žlahtne kapljice pa raje niti ne zgubljam(o) besed.
Prlekija je tako uspela. Meni osebno sicer veliko pomeni že dejstvo, da se iz Izole gor in nazaj domov pripeljem brez nobenih težav, posledic, poledic in podobnega. 700 km vendarle ni mačji kašelj in Peugeota imam po takih razdaljah posebej rad. Zato merci, hvala ker si, trežuli in moi aussi! Pa naj še kdo reče, da nimam pesniške žilice!
Dva utrinka: Na prvi sliki farmacevtska ekipa na enemu izmed premnogih postankov.
Na drugi sliki prikaz mene v družbi z bratom gostitelja sredi goric. Spet med postankom. :)
Vreme je, kot vidite, bilo lepo.
No, in tako gre življenje v tem prijetno zelenem maju naprej. Milan je sicer izgubil scudetto, ampak glede na ekipo in stanje v njej, je drugo mesto v Serie A povsem realno, zaradi česar nisem preveč razočaran. Je pa zato rokometno društvo Izola obstalo v 1.rokometni ligi. Lahko rečem samo, da sem za društvo zelo vesel in škoda, da nisem bil tudi sam (večji) del tega.
Včeraj sem se udeležil otvoritve majskih iger.
Jutri se bom udeležil Škisove tržnice.
V soboto se bom udeležil teka trojk (pot ob žici), kjer s kolegoma na razdalji 12,5 km napadamo čas pod eno uro. Čeprav verjamemo, da nam lahko uspe, nam najbrž ne bo, saj se ubadamo s prenekaterimi fizičnimi problemi (ti vključujejo pretežno kosti, ligamente, hrustančne ploščice, mišice, vsem pa je skupna neprijetna čutna zaznava z imenom bolečina).
Tekom maja se bom udeležil tudi tekmovanja v briškuli (za to ni treba bit dobro fizično pripravljen), kot vse kaže pa se letos ne bom udeležil rokometnega študentskega turnirja, na katerem sem lani ob debiju že dosegel medaljo.
Praktični del diplome je praktično zaključen, sicer so za narediti še določene finese, ampak s tem se ne mislim pretirano obremenjevati. Sedaj pa bom počasi začel s pisanjem, ampak res počasi, da se ne preforsiram. V naslednjih dveh mesecih imam namen popraviti tudi en izpit, več o tem morda kdaj drugič. Uglavnem...
Ljubljana je bulana (še vedno) in res ne vem, kdaj bom ta teden jedel ribe, glede na to, da za vikend po dolgem času ostajam tukaj. Očitno se bom zadovoljil s tem da bom "potegnil easy-pil" od tiste italijanske firme, ki je znana po svojih proizvodih na osnovi tune (ne plačajo mi nič, zato jih ne mislim omenit!).
Dobro se mam!
Himna letošnje Prlekije:
Lp, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar