V četrtek sem po praksi izkoristil prelep sončen dan za eno res mini-turico s kolesom po Izoli. Ja, na delo hodim s kolesom in je prav fajn, čeprav sem včeraj zmrznil v jutranju burji. Vse skupaj je trajalo dobre pol ure, pa še toliko ne bi, če vmes ne bi srečal enega od rokometnih trenerjev Kopra, ki je v mlajših letih vodil moje sovrstnike na derbijih proti nam, s katerim sva rekla dve besedi. Res je bilo lepo, sonček in brezvetrje ter mir. Nek par je sedel na pomolu in opazoval morje, mamica (najbrž) je otroka gugala na gugalnici, na terasi jadralnega kluba so nekateri domačini pili kavo. Ampak vse v čistem obmorskem miru... zadevo sem sicer v določeni meri tudi posnel in malo je manjkalo, da bi pristala na blogu (morda kdaj drugič, če uspem te datoteke nekako prenesti na drug medij). Toda žal se mi je pokvaril telefon, zaradi česar sem že kupil novega..(o tem morda več kdaj drugič).
No, potem pa zapedaliram v klanec proti svojemu domu. In sto metrov prej domom zagledam redarje, ki nekaj prepričujejo mladeniča na drugi strani ceste. Selektivno sem skozi ušesa pričel spuščati mir, medtem ko sem začel z zanimanjem procesirati ta nemir, ki je prekinil moje pedaliranje.
"Počakaj daj, eno minuto, ker bodo minirali zdej".
"Ma ja ja...."
"Dej počakaj no, ki bodo minirali gor!"
"Mah..."...
In mladenič si je dal slušalke nazaj v ušesa in šel naprej po pločniku ob cesti. Ob zaprti cesti za avte. Za vse. Torej po cesti, kjer je bila v tistem trenutku absolutna prepoved kakršnegakoli nenadzarovanega gibanja. Seveda je redar po "walky-talky-ju" (kako se sploh reče po slovensko??) poklical svojega kolega na mesto miniranja in mu pač povedal kaj je na stvari. Da ga je prepričeval, ampak da se ni ustavil. Da se en sinko ne strinja s sistemom in se je odločil tvegati svoje..., hja, v najhujšem primeru tudi življenje. Če ti napačen kamen prileti v napačno mesto ti pač ni rešitve.
Ampak mladi gospod si ni dal dopovedati in na koncu je mogoče (vsaj po glasu gospoda minerja iz walky-talkyja) nesposoben izpadel prav ta starejši gospod v fluorescentno rdečem jopiču. Za mladeniča je izgledalo tako, da je imel slab dan, ampak zakaj mora zagrenit dan še vsem okoli sebe? Zakaj ne more pustiti, da ljudje naredijo svoje delo, če ga morajo? Zakaj ne razume, da bodo zaradi tega morali prestaviti to delo in da se zaradi kakšne dezinformacije lahko zgodi tudi nesreča? Zakaj ne razume, da je večji problem, če gre naprej, kot če bi počakal? Zakaj ne razume, da ga gradbinci lepo prosijo, ker ga pač samo zaradi zakona ne smejo začeti loviti in ga z bodičekom vreči na tla? Zakaj se za tisto minuto ne more maksimalno opustit, se usest na bližnji travnik in pogledat proti vinogradu, razmišljat o sv.Martinu in čakati na veliki pok?
Možnih odgovorov je več, jaz svojega konkretnega na tem mestu zadržim zase.
To ni uganka.
Bum!
Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar