Šinkovec bi kar z morfijem

Maa kaj da vam rečem...ena velika žalost je ta začetek leta.
Spet sem neki poškodovan, tokrat je nasrkal del med desno ramo, ključnico in lopatico... kljub narejeni Anatomiji ne morem natančno povedati kaj me boli, dejstvo pa je, da imam zelo omejeno gibljivost ramenskega sklepa...
Sicer se je vse zgodilo danes, ko smo imeli mladinsko tekmo s Krimom. Drugače pa vedno ista "štorja" zadnje čase... prvih 20 minut igram odlično, naslednjih 40 zadostno, pa še to če si malo šenkam. Očitno mi bo naslednji teden z nekaj treningi prav prišel pred nadaljevanjem sezone, saj smo tako v mladinski kot članski ekipi dokaj zdesetkani zaradi poškodb in drugih obveznosti. Čez eno uro in pol bi moral biti spet na parketu a se to ne bo zgodilo, bolečine so prehude in čaka me vsaj dva dni počitka, potem pa bomo videli kako naprej. Že pri pisanju na tipkovnico imam težave, po gsmu pa se praktično ne morem pogovarjati, če držim slednjega v desni roki. Upam, da bo zadeva kratkotrajna in da bom v ponedeljek lahko na treningu delal lažje vaje. Ali vsaj v torek. Ali sredo. Moj sošolec me je skušal potolažiti na sledeč način:
_uros_ says:
te bi z morfijem nafilal..pa gasa:D
Khja, farmacevtski triki bi mi še kako prav prišli, ampak nekako nisem (še) pristaš takih načinov, zato bom poizkusil s čakanjem.
Tudi trener, ki sem ga o svoji težavi obvestil prej po telefonu, mi ni verjel na besedo, češ da imam sigurno kakšno žurko za bregom. Pa je nimam. Ko bi jo vsaj imel. Ne verjamejo mi niti, da nisem bil po polnoči zunaj že več kot en mesec. Saj tako ali tako nisem imel nobenih razlogov za se poveselit. Čim mi je v šoli kaj uspelo, sem se moral takoj pripraviti na ostale stvari. Žal me je dodatno pretresla izguba svoje starejše none, ki je nepričakovano doživela infakrt (25.01.), kar je zelo šokiralo tako mene kot vse ostale svojce.
Razloga za veselje mi v prejšnjem mesecu ni dala niti slovenska rokometna izbrana vrsta, ki me kljub mojim majhnim pričakovanjem ni zadovoljila. Zelo slaba igra obeh krožnih napadalcev več od 10. mesta ZARES ne more prinesti, vse bolj pa mi postaja jasno, da težko zdržim ob TV-ju, če tekmo komentira Ivo Milovanovič. Ka-ta-stro-fa. Če je to vse kar premoremo slovenci...res žalostno. Ugovarjam tistim, ki pravijo da znamo Slovenci samo kritizirat, ampak njegov način komentiranja pa res presega vse meje slabega okusa. Ne vem, kako to doživljajo nepoznavalci rokometa, ampak meni pade mrak na oči in Domen Kumer na ušesa med ogledom tekme. In to na nacionalki. Ne rečem, da so na Športklubu, Pop-u in drugje dobri komentatorji (glede na Italijanske je to še vedno polomija), a za Milovaniviča so doktorji novinarske znanosti, če se ji lahko tako reče...
Čakam rezultate izpita, čakam, da pridem spet v pravo rokometno formo, čakam da se spet vidim s punco...Čakam. Od ponedeljka naprej pa spet za knjige. Organska kemija...strah in trepet 2.letnika FFa. Bomo vidli, to je za zdaj vse kar lahko rečem. Upam, da se bo stanje do naslednje nedelje popravilo, če ne bo februar zelo podoben januarju...in če se dan po jutru pozna, potem si letos res ne morem obetati veliko dobrega.


Pesem iz prvega digitalno posnetega CD-ja na svetu (Live version).


LP
Gomi