Dve, tri besede

Ljubljana, sreda zvečer. Poslušam slabo muziko, ker mi je skoraj vso dobro zbrisal nek čudežni program...še sam ne vem kako točno se je to zgodilo, a dejstvo je, da sem ostal brez večine najboljših pesmi. Grdo vreme. Ne počutim se ravno dobro. Slab ambient, vse okoli sami papirji. Zunaj je mrzlo, brez nobenih pravih razlogov za kamorkoli it. Bil sem sicer povabljen tu pa tam (ne film, ampak lokacija), a se bom danes igral asocialo in ostal doma pred TV-jem od Uniona Olimpije. "Ajmo momci", bo rekel Memi Bečirovič in kdo ve, morda se lahko nadejamo še tretje domače zmage v letošnji sezoni.
Nisem v krizi, ampak zgubljam voljo, čeprav ne vem kje se to odraža. Pospešeno sem se začel učit, kvantitativno bi ta pospešek ponazoril v obliki desnega dela funkcije x^2 (Z.v.=max možna nekje v prihodnosti). Se vidi, da je matematika že davno narejena.
Tudi članski rokomet se je pred dnevi spet vrnil vame. Vrnili so mi ga v klubu, kjer so se po nekaj porazih spet odločili, da me pokličejo v ekipo. Žal jim pri prvi priložnosti nisem mogel kaj dosti pomagati, saj je hladen v petih minutah redkokdo sposoben pokazati kaj pametnega. Jasno, ker pri deset minut do konca in zaostanku petih golov nisem uspel rešiti tekme sem hitro spet grel klopco. Pa saj, se povsem strinjam, da si z svojim treningom in pol na teden ne zaslužim igrat. Pa vendarle je vseskupaj zelo čudno. Sem sposoben, a si ne zaslužim. Oz. bolje rečeno, zalsužim si pet minut, v katerih pa nisem sposoben narediti kaj pametnega. Skoraj absurda situacija :) Kaj bi bilo bolj pametno?
Opcije so 3:
- "Daj trener, daj me igrati, ne vidiš da fantje delajo neumnosti na parketu, jim bom jaz pokazal dva trika."
- "Trener, ne bom igral za člane, ker jim s tako minutažo ne morem pomagat, za 5 minut svoje sramote pa nima smisla priti na tekmo"
- Biti tiho in čakati, da se izkristalizira situacija in porabljati ure in ure, predvsem na gostovanju, za smeh v avtobusu
Stanje je tako, študiram, se ne uigravam z ekipo, a še zmeraj lahko nekaj malega doprinesem k slednji. Če mi trener ne zaupa, naj me ne pokliče v ekipo, kar se mi zdi pošteno do mene, njega in do fantov ki se trudijo na treningih, pa potem ne igrajo ker imajo manj tekem za sabo kot jaz.

Sicer pa, vse je nekam čudno zadnje čase. Včasih se počutim, kot da sanjam. Včeraj sem v avtobusu videl še ne desetletnega dečka, čigar šolska torba je imela 12 kg in bila večja od njega. "Uf, ko sem bil jaz tako star nisem bil nikoli sam NA AVTOBUSU...No ja, Ljubljana ni Izola, pa tudi moji starši so me vedno zapeljali kamor nisem moral peš, brez da bi me noge bolele)". Ja no, tako je bilo, ko sem bil mlad. Z avtobusom sem se začel voziti šele pri štirinajstih letih, pa še takrat nisem točno vedel kje in kako kupiti karto...Naslednji trenutek pa šok. Dečko je iz žepa vzel mobitel in nekoga klical. Debati nisem prisluškoval ker sem bil z mislimi drugje, toda...Res hudi časi, pri še ne desetih letih imeti svoj gsm.


No tako, pozdravljam vas iz svojega deejay-evskega kotička,
saj se bo kmalu začela tekma Union Olimpija:Tau Ceramica. Komad se je že trikrat zamenjal. Ta ni ravno v slogu ambienta, pa vendarle...optimistično pričakujem prihodnost.