16 januar, 2009

Ni nas dosti, ampak tam kjer se pojavimo je vedno kažin

Dan se je začel ob osmih zjutraj, ko mi je zvonila budilka na telefonu. Vstal sem, pretegnil vse kar sem čutil zategnjeno in se odpravil v kopalnico....
...
2 hours later: po uri higiene, smo se trije erasmusi odpravili kopirati snov farmacevtske kemije v bližnjo kopirnico. Fant, od katerega smo to kopirali, se je snov učil kar med predavanjem higiene in takoj sem uvidel, da je pravi »član«, tak na moji ravni. Ko zagusti zagusti in ni druge kot stisnit tam kjer najbolj odstopa. In tega se je zavedal tudi on. Ko sem mu povedal, od kod prihajam me je presenečeno pogledal. Dodal je, da je njegov oče bil ambasador v Sloveniji, in da je zadnja 4 leta delal v Ljubljani, veliko časa v Sloveniji pa je preživel tudi on sam. Seveda mi je takoj priznal, da je naša država biser in da dokler ne vidiš, kako je drugje po svetu, ne veš kakšno sranje maš doma. Seveda zame velja obratno, dokler ne vidiš sranja po svetu, ne veš kakšen raj je doma. Jap, tudi če so boni dražji. No, to pa ni bil vrhunec dneva. Na faksu sem ostal vse do 16 (obveznosti), medtem pa mi je kolegica, ki sm jo sicer prvič videl sporočila, da mi prof.farmacevtske kemije sporoča, da izpita ne bom mogel položiti že marca, češ da moram prisostvovati predavanjem do konca (konec aprila za FK). Šmentana muha. Odločil sem se, da grem do profesorja in se z njim soočim na 4 oči. Vse lepo in prav, debata o tem in onem....zahvalil sem se namenjenih 7 minut in odšel z lepim italjanskim pozdravom – arrivederla. Že sem bil na hodniku, ko on meni odzdravi: »NASVIDENJE!«
Si morate misliti kakšna legenda? Meni nič jasno. Pa mu rečem nazaj »Bravo!!«. Obrnem se in ponovno vstopim. Hehe. Pa brez da bi ga karkoli vprašal mi pove, da se je rodil v Tolminu in da ima mati Slovenko (verjetno že pokojna). Njeni bratje so Franc in Filip, sestra pa Marička. Izgovoril je vse kot treba in nisem vedel ali naj se mu priklonim, ali zaploskam ali zgolj ostanem brez besed. Poudaril sem, da so to zelo lepa imena, ki pa danes niso več aktualna. Odvrnil mi je, da ve. Lepo sem ga pozdravil ponovno z arrivederla, kar dejansko pomeni nasvidenje, on pa meni »Ciao...ciao«. In jaz njemu Ciao. Prav lepo in hitro sva se uigrala.
Zanimivo. Iz velikega rešpekta do profesorja, ki je na fakulteti znan kot dokaj strog, sem v petih minutah prijetnega pogovora prišel na Ciao, Ciao.....

Še zdaj razmišljam, ali mi je ta pribl.sedemdesetletni mož (uči namreč zadnje leto) danes polepšal dan ali obratno....
Verjetno oboje, po vsakem dežju posije sonce, tu je pa prišlo po mojem tudi do mavrice...

LP, Gomi

Pink floyd - Coming back to life

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Hehe, super super. Sepravi, boš lahko delal izpit že prej al boš kljub temu moral počakat?

Gomi pravi ...

ma bom moral čakat.... :S
kaj čmo..

Anonimni pravi ...

Slovenija, Slovenija do Rima, naš je cel svet!!!
tipo je mona ker ni takoj začel po naše..
zmeni se vsaj, da boš imel ustno v materinščini.. zate & zanj ;)