Poraz(no)

Pozdravljeni.
Včeraj ni bil poseben dan zgolj zaradi poroke mojega bratranca (kateri žal nisem mogel prisostvovati), temveč tudi zaradi mojega URADNEGA debija v Rimskem rokometnem klubu. Žal se ni izšlo po željah vseh vpletenih in domov smo se vrnili brez točk. Dan je morda celo bolj kot tekma zaznamovala izjemno dolga vožnja tja (z enim polurnim postankom smo se vozili 5 ur in 15 minut), in, resda malce krajša, nazaj (s polurnim postankom 4 ure in 15 minut). Sicer me je kar malce sram. Že v Izoli smo se vedno zgražali, če nas je premagal kak manjši klub (največkrat Hrpelje-Kozina ali pa Col). Igrat smo šli v neko selo, ki ima morda 5.000 prebivalcev, in stoji na ogromni planoti, kjer nas je pričakala taka megla, da smo trikrat falili preden smo našli dvorano. Prispeli smo pol ure pred tekmo, ki se je začela ob 18.00. . Takoj na začetku smo povedli s 0:3 in pokazali, da z nami ne bo češenj zobati. Domačini so nas ujeli pri izidu 8:8 in do konca polčasa sta se ekipi izmenjavali v vodstvu, na koncu smo predvsem po zaslugi našega levega krila Valeria ( ;) )odšli na odmor z golom prednosti (13:14). Drugi polčas smo začeli fenomelano in s par lepimi akcijami pokazali, da se treningi sicer obrestujejo. Tako je 12 minut pred koncem na semaforju pisalo 17:22. *Iz komentatorskega mesta se je oglasil Igor E.Bergant, ki je povedal, da le še čudež lahko preprečo zmago Romi*. In ta se je zgodil. Mene so primli na pressing, čeprav jim resnici na ljubo nisem povzročal pretiranih preglavic, vsaj sam tako mislim. In naša ekipa je takrat nehala igrat. V napadu brez ideje, nasprotniki pa so nam z igralcem več na hitro zabili 3 gole iz kontre (v eni minuti in pol) in stvar se je začela znova. Pri izidu 20:22 me je trener povlekel na klop, češ da sem preveč pasiven, da se ne vključujem v igro...čez par minut je bilo že 23:22. 5 minut pred koncem me je spet poslal v igro, a z ekipo se nismo uspeli pobrat. V 59' je bilo še 25:25, potem pa v napadu nismo znali več zadeti in domači so zadnji gol dosegli prav v zadnjih sekundah. 27:25.
Nič ne bi bilo narobe, če se tak poraz zgodi proti boljši ekipi, peče predvsem dejstvo, da so nasprotniki nekje na enaki ravni kot mi, s tem da smo jih večji del tekma drćali pod kontrolo in jih v določenih segmentih povsem nadigrali. Žal to ni bilo dovolj in še enkrat se je pokazalo dejstvo, da se rokomet igra do zadnjega sodnikovega žvižga in da se popustljivost še kako kaznuje. Svoje igre in igre ostalih posameznikov ne mislim dodatno komentirati, saj se še ne počutim pristojnega za to. ;) Res ne.
Prihodnji teden igramo doma proti morda najboljši ekipi iz te lige, Ambri, ki je lani nazadovala iz višje lige. Moji soigralci pravijo, da nimamo nekih šans. Meni je bolje, da zdaj, ko se še ne poznamo odigramo težje tekme, da bomo za lažje bolje pripravljeni.
Škoda za zapravljeno priložnost.

p.s. večerja je bila odlična, novih tenisk pa žal ne bo

LP